Najbolj poznana in uporabljana agilna metoda je Scrum, skladno z opredelitvijo cikličnih življenjskih ciklov projektov tako ponavljajoča, kot postopna. Poimenovanje, Scrum, izhaja iz prijema / postavitve pri ragbiju (po prekrških), s čemer avtorji metode poudarjajo sodelovanje in močno timsko vzdušje, ki je pogoj za učinkovito izvedbo in uspeh projekta.

Cikle imenujejo »sprint«, običajno pa trajajo od 1 do 4 tednov (nekateri avtorji pa omenjajo 2-4 tedne). Obseg, cilji in zahteve projekta so navedeni v seznamu funkcij proizvoda (ang. features, Product backlog), a niso podrobno opredeljeni – navedeno je le, kaj je treba narediti, ne pa, kako naj deluje ali izgleda. V »projektnem žargonu« bi rekli, da so zahteve opredeljene s strukturo ciljev (PBS – product breakdovn structure). Nekateri avtorji poudarjajo, da so funkcije sortirane po pomembnosti.

Prvi dan sprinta je namenjen podrobni opredelitvi ciljev in planiranju aktivnosti sprinta. Predstavnik naročnika, imenovan »Lastnik izdelka« (ang. Product Owner) iz nabora funkcij izbere eno funkcijo, ki se mu v danem trenutku zdi najpomembnejša, in jo opredeli s tako imenovano uporabniško izkušnjo (ang. User story). Na podlagi tega opisa člani tima ocenijo zahtevnost razvoja, pri čemer velikokrat uporabljajo točke zahtevnosti (ang. Story points) namesto potrebnega časa. Sledi naslednja funkcija, pa naslednja … kar se ponavlja toliko časa, da imajo vsi člani tima zapolnjen delovni čas sprinta (oziroma dosežejo maksimalno dovoljeno število točk sprinta). Nabor funkcij sprinta poimenujejo »Sprint Backlog«.

Scrum proces

Avtorji navajajo, da postopno izbiranje funkcij iz nabora lahko proti koncu pripelje do tega, da naročnik ugotovi, da nekaterih funkcij sploh ne potrebuje, s čemer naj bi se projekt skrajšal, stroški pa znižali.

Po dnevu planiranja sledi izvajanje aktivnosti sprinta. Člani tima neformalno sodelujejo po potrebi, formalno pa se dobivajo vsak dan na jutranjem 15-minutnem »stoječem« sestanku (ang. Daily Scrum). Na sestanku vsak član tima pove, kaj je naredil prejšnji dan, ali je imel kakšne težave in če rabi kakšno pomoč (nasvet, ipd.). Potem pove še, kakšne plane ima za tekoči dan, izpostavi morebitne dileme, nejasnosti, ter po potrebi povpraša za nasvet ostale člane tima.

Zadnji dan sprinta se izvedeta revizija in retrospektiva sprinta. Revizija je usmerjena v rezultate – preveri se, ali so bili vsi cilji sprinta kakovostno doseženi ter ali so skladni s pričakovanji naročnika. V primeru neustreznosti se popravki in dopolnitve izvedejo v naslednjem sprintu. Retrospektiva se nanaša na način dela in sodelovanja. Tim oceni, ali so bili uporabljeni pristopi, metode in tehnike ustrezni ter ali so imeli kakšne težave pri timskem delu. Pridobljene izkušnje se seveda koristijo pri naslednjem sprintu.

Kaj je glede uveljavljenosti metode pokazala naša raziskava? Od 62 anketirancev, ki so navedli, da projekte izvajajo ciklično (to je četrtina vseh anketirancev), jih 10% redno dela po metodi Scrum, 31% pa pogosto (24% redko, 35% pa nikoli). 58% rednih / pogostih uporabnikov prihaja iz IT podjetij, drugi »največji« koristnik pa so banke in zavarovalnice (18%), predvidoma zaradi tega, ker so njihove storitve zelo povezane z IT rešitvami.

Za konec pa še »minuta za slovenski jezik«. V prevodu Sutherlandove knjige Scrum: The Art of Doing Twice the Work in Half the Time (2014) je prevajalka Črničeva, predvidoma po nasvetu kolega Pahorja, uporabila pojma skram in gruč, pojem skram pa uporabljajo tudi igralci ragbija. Žal pa nobenega od omenjenih pojmov še ni v SSKJ. Po drugi strani pa – čeprav se trudim uporabljati slovenske izraze – imam ob tem poslovenjenju dilemo, saj so nas učili, da se imen metod ne sme prevajati. Ko smo usvajali metodo Six Sigma, so nam najprej razložili, da je to edini način navajanja, ne 6 sigma, Šest Sigma ali 6σ. So nas učili narobe ali…? Če kdo več ve o teh »pravilih«, naj to prosim pojasni v komentarju…